Notranje bo vedno postalo vaše zunanje, kajti vse je ustvarjeno dvakrat: najprej v vaših mislih nato v vaših besedah in dejanjih.

Vse se začne pri zaupanju

Znanstveno je dokazano, da je elektromagnetno polje, ki ga ustvarja človeško srce, pet tisočkrat močnejše od polja človeškega uma, kar pomeni, da ljudje čutijo ali so nam pri srcu ali ne in vedo ali jim želimo najboljše.

Vse se začne pri zaupanju. Ljudje sodelujemo in poslujemo z ljudmi, ki jim zaupamo. To je pomemben »račun«, ki ga je vredno ohranjati. Vsakokrat ko nam ne uspe storiti, kar smo obljubili, ko pozabimo vrniti klic nekomu, ko grdo govorimo o nekomu, dvigujemo vrednost s tega pomembnega računa. Dnevni pologi na ta račun poglabljajo odnose, dnevni dvigi iz njega pa jih krhajo.

Kako drugačni bi bili lahko naši dnevi v službi pa tudi doma, če bi ljudem okoli sebe večkrat povedali, da vidimo in zelo cenimo najboljše v njih. Glede na moč delovanja naših energij, bi k povezovanju pripomogle že tihe misli o tem in naši občutki, še večjo moč pa imajo besede. 

Okolje, kjer je varno biti človek

Slediti pomembni vrednoti, biti dober človek, postaja iz dneva v dan večja redkost. Kje smo izgubili tistih nekaj osnovnih vrednot, ki gradijo resnične vezi? Iskrenost, spoštovanje, poslušanje in podpora imajo izjemno moč, ki jo ima vsak izmed nas v vsakem trenutku dneva.

Z njimi lahko ustvarjamo varno in zaupanja vredno okolje za ljudi, ki so okoli nas. Samo odločiti se moramo, da jih izberemo in vnesemo v svoje dnevno delovanje, pogovore, zahteve in procese. Vsi čutimo potrebo po preseganju samega sebe, hkrati pa hrepenimo po tem, da bi pustili pečat.

Ni pomembno to, kje pristanemo na poti uspeha, pomembna je pot po kateri smo prišli do tja. Resnična nagrada dobrega življenja, ni v tem kar dobimo na koncu poti, temveč to, kar postanemo, ko pridemo na cilj.

Dajmo vrednost drugim

Velikokrat zmotno mislimo, da če smo odprti, prijazni in iskreni, se predamo ljudem in dovolimo, da lahko prestopajo naše meje. To preprosto ne drži. Meje lahko postavljamo tudi na sočuten, spoštljiv in odločen način. S takšnim vedenjem in delovanjem, ustvarjamo merila za odnose in delovanje širše skupnosti.

Filozof Rumi je dejal: »Izpusti kapljico. Postani ocean«. Če razmišljamo samo o sebi in o tem kako bomo vse zadržali zase in ne bomo pomagali tudi drugim doseči uspehov, ustvarjamo pri sebi strah, da bi uspeh drugih presegel našega, da bomo izgubili to, kar smo s trudom dosegli.

Če ne bomo pomagali zmagati tudi drugim, tudi sami ne bomo dosegli obilja. Osredotočimo se na najboljše kar smo lahko in delimo to tudi z drugimi. To nam bo dalo ugled in nove priložnosti. Če bomo bogatili druge, bodo drugi bogatili nas. Ko se bomo upokojili, bomo pozabili na rezultate posameznega leta in kvartala, si bomo pa dobro zapomnili, komu smo s svojim odnosom, podporo in delovanjem, pomagali na poti uspeha, uresničitve sanj in boljšega življenja.

Dobimo kar pošljemo v svet. Naše zunanje življenje pa ni nič drugega kot zrcalna podoba našega notranjega življenja. Sveta ne vidimo, kakršen je, ampak kakršni smo mi.

Iskreno in z vami, Karmen Pangos 

Tvoje drugo Življenje se začne, ko se zaveš, da imaš samo eno.

Nekateri najboljši dnevi našega življenja, se še niso zgodili in to je čudovita misel v katero je vredno verjeti. Velikokrat zelo precenjujemo, kaj vse lahko naredimo v enem letu. Vendar pa pogosto podcenjujemo, kaj lahko naredimo v petih ali desetih letih.

Zakaj se nisem poslovila le od leta 2022 ampak od celotnega desetletja?

Pred desetimi leti me je Življenje poklicalo na razgovor in mi prineslo še eno, doslej najmočnejšo preizkušnjo – bolezen. Tako kot imamo vedno izbiro, sem jo imela tudi jaz. Predati se ali živeti.

Izbrala sem Življenje in stopila na pot nove misije, ki je bila na začetku ena sama velika praznina.  

Začela se je pot močnega zavedanja, da sem na poti do tukaj izgubila stik s seboj in se soočila s spoznanjem, da takšen način delovanja, ki me je pripeljal do sem, me ne bo odpeljal tudi naprej.

Raziskovati sem začela vidike tega čudovitega uma in kaj kmalu ugotovila, da se moram odvaditi biti to kar sem. Za začetek sem sprejela odločitev, da se želim ločiti od svojih globokih prepričanj, ki so me, večino časa, na avtopilotu vodila skozi življenje. Nisem čisto dobro vedela kako, le močno sem čutila, da stopam na pot novega učenja in novih velikih preizkušenj. Odločena, da stopim v stik s seboj, da se naučim ujeti in razumeti svoje misli, čustvovanja in delovanja. Želela sem živeti boljše, mirnejše in lahkotnejše življenje. Takrat še nisem razumela, danes vem, da ta privilegij in obilje, pripada vsakemu od nas.

Ko je učenec pripravljen, učitelji pridejo

Nekateri učitelji so prišli skozi knjige, ki so bile in so še vedno, moje velike prijateljice. Spet drugi so se pojavili v trenutku, ko sem jih najmanj pričakovala.  Bili pa so tudi tisti, ki so v mojem življenju bili že ves čas, vendar jih nisem opazila ali sprejemala. V življenju ni naključij. Vsi so bili iskreni, bolj kot sem si želela. Razgalili so me in me soočili z močno prisotnostjo delovanja globokih nezavednih vzorcev. Drugi so me učili, kako se s tem spoprijeti, se naučiti zavedanja svojega delovanja in prepisati stare navade v nove. Šola Integralnega razvoja mi je odprla mnoge perspektive in zakonitosti razvoja posameznika. Najprej je potrebno spoznati in razumeti stanje v katerem se nahajamo, potem pa korak po korak, brez preskakovanja. Z veliko discipline in odločnosti k osvajanju poglavja za poglavjem. In največji mentor pri tem je Življenje, ki ves čas skrbi, da nam prinaša nove izzive, nove ljudi in nove trenutke, da bi se imeli priložnost razvijati, trenirati in utrjevati svoje nove navade. Če ga seveda slišimo. Če si dovolimo sprejeti resnico. In če stopimo iz cone udobja, iz nezavednega in navezanosti na starega sebe in vse kar je okoli nas. In ko sem bila pripravljena, je v moje življenje pred šestimi leti prišel še moj coach. Človek, ki mi je pokazal, kje najdem ključ, s katerim lahko odklenem svoje potenciale. Človek, ki me je zopet premaknil in me še vedno pomika na rob, kjer je potrebno zbrati pogum in stopiti nov in še en korak, znova in znova. In zopet sem stopila na pot intenzivne transformacije, odkrivanja sebe, možnosti in priložnosti za uresničitev svojih sanj in svojega poslanstva.

Nekaterih novih korakov v življenju enostavno ne zmoremo narediti sami. In prav je, da se tega zavedamo, to sprejmemo in si dovolimo, da nam ljudje, ki to znajo in zmorejo podajo roko, ponudijo ramo in nam ponudijo priložnost, da sami sebi povemo resnico, da se naučimo odpuščati, sprejemati in pustiti prostor, sebi in drugim.

In začela se je moja nova pot

Danes vem, da je bilo to točno deset let nazaj. Trenutek, ko sem rekla sebi in Življenju DA. Trenutek, ko mi je Življenje na precej grob način izročilo ljubezensko pismo telesa, v katerem je pisalo, da moram najprej začeti spoštovati in ljubiti sebe, da moram spremeniti svoje misli, čutenja in delovanja. Na tej poti sem spoznala, kaj je moja vrednost. To je tisto, kar sem, ko odpadejo vse moje vloge in materialne dobrine. Tisto kar me danes definira, ko vem kdo sem, kaj si želim in kako želim živeti vsak svoj dan. To je prineslo ta mir in to svobodo, s katero se s hvaležnostjo prebudim v vsak novi dan.

Spoznala sem, da sem lahko močna, odločna in uspešna tudi če si dovolim biti ranljiva, nežna in ljubeča. Našla sem čudovito žensko v sebi, ki sem ji dovolila, da je lahko svoja. Živeti ta privilegij – biti svoj, resnično osvobaja. Ko ni več pomembno, kaj si drugi, ki sploh ne vedo kdo si, mislijo o tebi. Ko zmoreš in znaš reči drugim NE, da bi rekel sebi DA. Ko si sam izbiraš ljudi, ki te dvigajo in spuščajo v dvigalu življenja. Ko slediš svojim vrednotam in jih želiš resnično živeti in ko si pripravljen plačati ceno vsega tega.

Nič več nisem pridna, še vedno pa zelo odgovorna in ponižna do Življenja. Danes vem, da se za besedo »bodi prid(e)na« skriva bodi tiho, ne imej svojega mnenja, delaj tako kot delajo in rečejo drugi, prilagodi se okolici, tudi če imaš svoje mnenje, pomembno je kako te drugi vidijo, posledično pa ne zmoreš, ne zaslužiš si, ni ti namenjeno….

In že mnogo let, si ob koncu leta naredim temeljito refleksijo, kjer pogledam, kaj se je v mojem življenju dogajalo, kaj sem ob tem čutila in predvsem, kaj sem se ob tem naučila. Ne živim več v preteklosti, se pa iz nje vsak dan znova učim. Postavljam si svoje cilje. Za leto. Za pet in deset let, ker vem, da so kompas mojega življenja. In včasih je potrebno spremeniti pot, način ali pristop, vendar nikoli cilja.

Kaj pa TI?

Slišiš glasbo, ki jo igra orkester tvojega Življenja ali so bobni preglasili violino, kitare in harfo?

Ustavi se za trenutek. Dovoli si videti in slišati sporočila, ki so ves čas na Tvoji poti, kot prometni znaki na cesti. Ne čakaj, da Te Življenje ustavi. Premisli kaj je Tvoja smer, kdo jo kreira in ali je tvoja. Lahko se izgubiš v grmenju vsakdana, rutine in časa, ki Te priganja vendar pomembno je, da poznaš sebe in kreiraš svojo pot. Ni še prepozno in vedno je pravi čas, da začneš živeti polno in svoje življenje. Samo ne odlašaj in ne išči izgovorov, da Ti to ne zmoreš. To od česar bežiš, ostaja le še dlje s teboj. Svoje vrednosti ni potrebno iskati zunaj, najdi jo znotraj sebe. Pomembno je, da si nihče in ničesar ne lasti Tebe. Skozi odraščanje poslušamo dvoje laži. Prva je: »Iz tebe ne bo nič«. Druga je: »Lahko postaneš karkoli želiš«. Resnica je, da ne moreš postati karkoli želiš, lahko pa postaneš vse, kar si.

Tvoje drugo Življenje se začne, ko se zaveš, da imaš samo eno.

Iskreno in z vami, Karmen Pangos 

Obstajata dve tišini – tista v našem okolju in še pomembnejša, tista v nas. Ustvarjanje svoje notranje tišine, nas bogati, umiri in daje prostor za raziskovanje sebe. Pa vendar se mnogi tišine bojijo, zato iščejo hrup in dogajanje zunanjega sveta. Tako kot mnogo drugih stvari je tudi tišina izbira.

Zakaj bi se poglobili vase in svojo tišino?

Le takrat, lahko slišimo naš notranji glas, ujamemo naše misli, svoje občutke in sebe.

V tišini lahko prisluhnemo Življenju, ki nas nenehno kliče, opozarja na nevarnosti in vabi k uresničevanju. Tišina ne laže. Če nismo v stiku s seboj, povezani s svojim notranjim svetom, se je težko umiriti in se posvetiti sebi in slišati pravega sebe.

 Večino časa igramo svoje vloge v različnih scenarijih življenja, ki ga živimo. In zdi se nam, da tako mora biti. Nenehni vzgib, da se človek z nečim enostavno mora ukvarjati, je v človeški naravi že stoletja. V tem svetu hitenja vsi iščemo načine za nekakšno zaposlitev, četudi kratko, bežno in nepomembno, saj se bojimo biti sami s seboj.

Ker ne poslušamo sebe, niti ne vemo kaj si želimo, kaj nas veseli. Ne poznamo svoje vrednosti, ki je tako zelo pomembna za dobro samopodobo in samozavest.

Zdi se, da mnogi niti ne razumejo, kaj pomeni izpolniti sebe, živeti sebe po svojih pravilih in svojih vrednotah ali pa verjamejo, da je to resnično nemogoče.

Če znamo prisluhniti sebi, sporočilom v tišini, slišimo, da je telo utrujeno, da se je potrebno ustaviti, odpočiti. Gremo skozi sebe in mislimo, da bo šlo, da se bo izšlo. Brezkompromisno in brez pomislekov. S tem velikokrat sami sebi damo dovoljenje, da verjamemo, da so stvari, ki nas neizmerno izčrpavajo, utrujajo in obremenjujejo, še sprejemljive in da nekako že bo.

Srečujem ljudi, ki mi z narejenim nasmehom na obrazu na vprašanje, kako jim gre, odgovorijo z “dobro”, velikokrat celo “odlično”. A vendar oči brez sijaja in drža telesa govorita drugače, pokažeta žalost, utrujenost, nezadovoljstvo in velikokrat tudi stisko.

Prisluhnimo sebi

Dovolimo si slišati in čutiti, da smo včasih tudi utrujeni. Ustavimo se in razmišljajmo o svojih vrednostih, potencialih o tem kaj nas izpolnjuje in kaj si pravzaprav želimo. Vzemimo si čas in razmislimo kaj nam jemlje moč in energijo, kaj in kdo nam prazni baterijo Življenja in naredimo načrt, kako bomo te ustaljene poti presekali, zaključili in se podali na nove.

Tišina ima čudovit potencial za izboljšanje našega življenja in je dostopna prav vsem. Negujemo pa jo lahko tako kot vsako svojo veščino, predvsem z vztrajnostjo in disciplino. 

Načrtujte si čas, ki ga boste vsak dan preživeli v tišini, sami s seboj.

Iskreno in z vami, Karmen Pangos